Gozdna jasa

Kayin je potreboval nož. Zadnjo uro je ves čas premišljeval o tem, zdaj pa se je končno odločil, da si ga bo izdelal. V gozdu je našel ravno prav velik kos kremena, ležal je, kot da bi ga kdo postavil tja. Bil je celo malo oster. Ta kos je nato nabrusil na drugem kamnu, s tem na novo pridobljenim rezilom pa je obdelal močno hrastovo vejo, ki je postala ročaj. V ročaj je naredil zarezo, vanjo vtaknil rezilo, nato pa vse skupaj povezal z močno vrvjo. Po končanem delu je nož še preizkusil in se odločil, da je dobro opravil. Nož si je zataknil za pas. Nožnico si bo naredil kdaj drugič. Naslonil se je na deblo ob robu jase in opazoval veverico, ki je skakljala po krošnjah. Čez nekaj časa je vstal in odšel med drevesa, nazaj v gozd.

Kayin je spet pristal na tisti jasi, na kateri si je naredil nož. Vendar pa nasprotno Lun ni poznal tega kraja in takoj se je odpravil raziskovat. Kayin ga je opazoval. Nekaj na njem se mu ni zdelo prav, ampak ni mogel ugotoviti, kaj to je. Nato se mu je posvetilo. Poklical ga je k sebi. "Lun, pridi sem."

To je to, je pomislil, ko je stopil obenj. Tisti dan, ko ga je našel, mu je Lun do kolen komaj segal s konicami ušes, zdaj pa je do Kayinovih kolen segal že njegov vrat. Zelo hitro raste, je spreletelo Kayina. Noge in rep sta se mu daljšala, gobec je postajal bolj ozek in ušesa bolj zašiljena. Počasi je prehajal iz faze mladiča v fazo mladega volka.

Vendar pa to ne pomeni, da je vsaj malo manj otročji, je spet pomislil Kayin. Volkec je bil še vedno nagajiv in razigran, čeprav je včasih hotel samo, da ga pustijo pri miru. Tako kot jaz. Takrat je Kayin nanj prvič začel gledati kot na brata.