Velika skala

Kayin je prispel do velike skale. Medtem, ko se je razgledoval, si je masiral desno koleno. Iz lastne neumnosti in nepazljivosti se je spotaknil ob korenino in z nogo udaril ob skalo, rezultat tega pa je bilo podpluto in boleče koleno. Nejevoljno je godrnjal, nato pa utihnil. Nekaj je zaslišal. Obrnil se je v smer zvoka. Do njegovih ušes je pripravalo slabotno cviljenje. Kayin je nehal drgniti koleno in rahlo počepnil. Cviljenje je prešlo v javkanje. Potiho potiho se je odpravil v smer zvoka, pri tem pa se je zadrževal v gosti podrasti. Oglaša se zagotovo mladič, a Kayina je skrbela mladičeva mama. Ko je bil že v neposredni bližini zvoka, je pokukal izza praproti. Takrat je spoznal, da so bile njegove skrbi odveč.

Mali volkec je sedel v brlogu, zraven vhoda, ter tožeče javkal. Njegova mati je ležala nekaj metrov stran, brez dvoma mrtva. Očitno se je mladič zdel lahek plen nekemu predrznemu rosomahu, ki ni računal, da je v bližini zaščitniška volkulja. Kayinu se je zdelo krivično, da je rosomah preživel. Krvave sledi vodile stran od trupla, nikjer pa ni bilo sledu o rosomahu. Mladič je ostal brez mame. Kot v potrditev je volkec še enkrat prestrašeno zacvilil, nato pa zatrzal z nosom in pogledal proti Kayinu. Presenečeno je bevsknil ter se umaknil nazaj v brlog.

Kayin se je približal vhodu in pokukal notri. Volkec se je tresel in stiskal k steni. Videti je bil popolnoma nebogljen, očitno pa tudi žejen. Kayin se je umaknil od jame, nato pa odšel proti potoku, ki je žuborel v bližini. Vrnil se je z vodo v listu kislice in jo postavil pred vhod, da jo je mladič lahko videl. Umaknil se je od brloga in motril vhod. Čez čas se je volkec opogumil in stopil ven. Tokrat si ga je lahko Kayin dobro ogledal.

Bil je temno rjav, z izjemo belega trebuha, vratu in rjavkasto belih tačk. Velik črn smrček se mu je svetil, ušesa pa su bila zaobljena in pomečkana. Volkec se je s povešeno glavo ozrl. Tokrat ni pobegnil, ko je zagledal Kayina. Ne da bi ga spustil z oči je žejno polokal vodo, nato pa sedel in spet zacvilil. Kayin je počasi vstal in se mu ped za pedjo približeval. Mladič se je za čisto malo umaknil, zacvilil, nato pa še zarenčal, kot bi hotel reči, da z njim ni šale. Kayin mu je potiho prigovarjal, obenem pa stegoval roko proti njemu. Mladič je še vedno renčal, a vedno bolj potiho, sploh pa ni kazal namere, da bi ga ugriznil. Ko je bila Kayinova roka že skoraj na njegovi glavi, je popolnoma utihnil in se prihulil k tlom.

Kayin ga je rahlo popraskal za ušesi, nato pa še pobožal. Volkec očitno ni imel nič proti, celo rahlo je pomigal z repkom. Kayin mu je še vedno prigovarjal. Čez čas je mladič vstal ter se stisnil k njemu. Bil je kosmat in topel, pa tudi lepo rejen. Bilo je očitno, da ni bil nikoli zelo lačen. Čez čas je Kayin vstal in se odpravil proč od brloga. Volkec mu je nekaj časa sledil, ko pa sta bila tako oddaljena, da brloga skoraj ni bilo več moč videti, se je ozrl in zacvilil. Spet je pogledal Kayina, ta pa se je usedel in mu spet prigovarjal. Volkec je očitno spoznal, da nima smisla, da se zadržuje pri brlogu, saj je rahlo pomahal z repkom in mu spet začel slediti. Jezik je pomolil iz gobčka in stopicljal po gozdnih tleh. Ko ga je tako opazoval, se je Kayin zadovoljno nasmehnil. Našel si je novega prijatelja.