Kayin in Lun sta počasi prišla na požgan grič. Ko ga je zagledal, je Kayin osupnil. Celoten grič je bil počrnel, dreves ni bilo, le tu pa tam je stala kakšna zoglenela mladika. Stopil je še nekaj korakov naprej. Tu je mogel divjati strašanski ogenj, je pomislil. Nasprotno pa si ni niti upal pomisliti, kaj se je zgodilo z živalmi, ki niso pravočasno pobegnile. Žive jih je speklo. Gotovo so morale prestajati pekel na Zemlji. Kraj mu je postal močno strašljiv in ogorčen se je še enkrat ozrl. Zabičal si je, da ne bo nikoli več stopil na ta grič.
Nasprotno pa se je Lunu kraj zdel silno zanimiv. Tekal je zdaj sem, zdaj tja, pri tem pa njegovemu vohljanju ni ušel niti centimeter požganega griča. Mahal je z repom in s svojim vonjem označeval vsako počrnelo bilko. Očitno se mu je vse zdelo zelo zanimivo. Kaj pa drugega, je pomislil Kayin, saj verjetno sploh ne ve, kakšen vonj ima pepel ali zoglenelo drevo. Zagotovo pa tudi nikoli ni prišel tako blizu ljudem, da bi izvedel, kakšen vonj ima ogenj.
Kayin se je opravil nazaj do prvega zelenega drevesa in tam sedel na tla. Če bo moral čakati cel dan, da se Lun navoha, potem bo pač čakal. Naj raziskuje gozd. Tu je doma. Si je mislil. In presenetljivo ni čakal dolgo. Že po kakih petnajstih minutah je Lun pritekel nazaj k njemu in ga polizal po bradi. Kayin ga je nekaj časa božal, potem pa sta se skupaj odpravila stran od požganega griča.
Čet Apr 30, 2009 2:38 am
